Pogovor z Esmir Rizvićem

Esmir je bivši profesionalni košarkar trenutno zaposlen v podjetju Matica MB, ki močno podpira košarko. Je najstarejši izmed treh bratov(še Hasan in Ramo), mož, oče dveh otrok obenem pa še pomaga svoji ženi pri njenem podjetju(Zvezdica), ki ga vodi v popoldanskem času. Prosti čas preživlja predvsem z družino.

Kdo te je navdušil za košarko in koliko si bil star?

Košarko sem začel igrati povsem slučajno, šele v srednji šoli. Sem prvi v družini, ki se je sploh začel ukvarjat športom. Kot vsi otroci sem rad igral nogomet ampak zaradi višine sem bil preveč neroden za ta šport. Zato so me večinoma so me porabili za golmana, kar mi ni bilo všeč. Moja teta je živela in delala v mestu Zenica, jaz pa sem vozil v šolo 20.minut iz vasi Topčič Polje. Nekega dne me je opazil njen šef, ko je videl da sem v prvem razredu srednje šole imel že čez 2.metra je svetoval teti naj me vpiše v košarko. Glede na to da nismo poznali nikogar me je on odpeljal do klubskih prostorov in mi dal prve teniske. Že na drugem treningu sem si zvil gleženj, ker so me na stranskem košu kateri je bil tik ob steni učili desno in levo polaganje.

V katerem klubu si začel trenirati košarko?

Košarko sem začel trenirati v Omladinskem Košarkarskem Klubu Zenica-Čelik iz Zenice. Lahko našteješ vse lovorike? Hm, lovorik žal ni bilo, ampak vrhunskih izkušenj mi ni manjkalo. Igral sem za mladinsko reprezentanco BiH in pozneje tudi večkrat za člansko. Imel sem čast da igram in treniram s starejšim igralci, legendama BiH košarke Nenadom Markovićem in Gordanom Firićem. Od fantov iz moje generacije lahko omenim še Kenana Bajramovića, bivšega soigralca iz OKK Zenica-Čelik, Mirza Teletović in še danes aktivni Elmedin Kikanović. Z OKK Zenica-Čelik sem igral današnji kup Radivoja Korača. V ZDA na univerzi Texas Tech sem igral za legendarnega trenerja Boby Knighta, ki se je takrat vpisal v zgodovino kot trener z največ zmagami v NCAA košarki. To je bila njegova 900.ta zmaga. Od uspehov v Sloveniji lahko omenim udeležbo na all-star tekmi(2010) in osvojitev pokalnih podprvakov z KK Lastovka(2016) in KK Laško(2009).

Kdo izmed trenerjev te je največ naučil o košarki?

Glede na to, da sem pozno začel s košarko me je največ osnov naučil Marko Trbič. Od vsakega trenerja se nekaj naučiš izpostavil pa bi trenerje Bob Knight, Jim Heatfield, in Murat Didin. Koliko si bil star ko si podpisal prvo profesionalno pogodbo? Hm, zdaj se ne spomnim če sem jo sploh podpisal. Ko sem bil v Zenici in sem dopolnil 18. let so takrat imeli ta zakon, da mora igralec ostati v klubu za katerega je igral za mlajših selekcijah. Prva pa profesionalna pogodba je bila zame tista po vrnitvi iz ZDA, z Laškim 2009. Takrat sem imel že 28.let.

Odpravil si se v ligo NCAA takrat ko to še ni bilo tako zelo v »navadi« za mlade perspektivne košarkaše. Kdaj in od kje je prišla ponudba?

NCAA ponudba je prišla kot en beg iz realnosti katera je bila lahko rečem ponižujoča za človeka, za košarkarja pa še hujša. V Zenici sem ostal do svojega 22. leta. Delovnih pogojev sploh ni bilo. V želji za napredkom in zaključku študija sem se odločil za edino in pravo možnost, pot v ZDA. V ZDA sem šel brez predhodnega znanja angleščine. Zaradi tega sem moral prvo na Junior College, rang dvoletne više šole.

Kako hitro si se privadil na tamkajšnji slog življenja?

Prve dve leti sem preživel na Floridi v Panama City. To je bil en ogromen kulturen in klimatski šok. Hrana je čisto drugačna, veliko fast food. Prva dva meseca sta bila zelo težka in sta se vlekla celo večnost. Pozneje sem dobil cimra in soigralca iz Hrvaške in mi je takoj vse bilo lažje.

Kako se razlikujejo treningi v NCAA od treningov v Evropskih klubih?

NCAA treningi imajo veliko pravil in omejitev. Glavni trener lahko ima samo timski trening z igralci enkrat na dan. Individualne treninge imaš običajno s študenti, ki bi rad postali trenerji. Glavni trener jima pove kdaj in kaj naj delajo s teboj. Običajno so to individualni 30. minutni treningi. V tem času si sam s še 3 ali 4 trenerji, kateri ti podajajo žogo, porivajo te pri polaganju ali ovirajo na druge načine. Vsak igralec ima po štiri individualna treninga plus dva do tri krat na teden fitnes. Odvisno od števila tekem v tednu. Skupni treningi pa trajajo od dveh ur in pol do treh ur.

Kdo ima po tvojem več znanja? Evropski ali NCAA trenerji?

Zdaj to je odvisno kje in za katero univerzo igraš. Če si seveda med top 60. univerzami v NCAA divizija 1 imaš kvalitetne trenerje kot v Euro ligi, Uleb in ABA ligi. Tudi Rick Petino je prišel iz NCAA divizije 1 v Panathenaikos.

Najljubša poteza ki ti je uspela?

Ko sem bil na Floridi sem dobil poziv s Purdue collega, da pridem na službeni obisk. Oni so hoteli da bi igral za njihovo univerzo. Na tem obisku sem odigral eno pick up tekmo. To je pet na pet tekma med igralci z mano vred. Vem da sem dobil en zelo visok aley up katerega sem ujel z eno roko in zabil. Trenerji niso bili na terenu ampak so gledali izza zaprtih oken. Vsi so bili navdušeni. Po končanem obisku in vrnitvi na Florido so za mano prileteli glavni in pomožni trener ter me prosili da pridem in podpišem za njihovo univerzo.

Najlepši spomin iz tvoje košarkarske kariere?

Zmaga proti državnem rivalu University of Texas Longhorns v naši dvorani pred 15 000 navijačev. Cela tekma se igrala koš za koš in na koncu je od 15 000 navijačev, 10 000 končalo na parketu in slavilo z nami. Ta občutek se težko pozabi, ko vsi skupaj skačemo in se veselimo.

Spremljaš košarko? Kaj pogrešaš v današnji košarki?

Žal ne preveč. Ko mi čas dovoli pa si ogledam kakšno Euroligaško tekmo. Zadnje dve leti sta brata Rmo in Hasan igrala za KK Šenčur tako da sem si šel pogledati kakšno tekmo ko sem imel čas. Zdi se mi, da je današnja košarka se svela na runing gun tekmo. Zdi se mi da celotna igra temelji na »run and gun«. Tisti ki bo imel več metov ima večjo možnost za zmago. Vloga centra je znatno zapostavljena. Koristi se ga samo v obrambi za blokado in skok in v napadu za kakšen blok. Pogrešam to igro inside out, kot je bila s Tim Duncanom, Shaquille O'Nealom, Nikolom Pekovićem, Aleksom Marićem. Ni globine v igri. Če nimaš globine tudi nimaš potem širine(spacinga) v igri. Posledično nimaš odprtih izdelanih zunanjih metov.

Kako bi komentiral Slovensko košarko na klubskem nivoju? Žal zaradi finančnih problemov vidimo kako je Slovenska košarka iz leta v leto slabša. Nekaj let nazaj je iz lige izstopil KK Maribor za katerega sem sam igral. Škoda, da drugo največje mesto v Sloveniji nima prvoligaša. Slovenski in Evropski klub kot je Laško se nahaja v zelo nehvaležni lokaciji pa vseeno igra v 1.ligi. Videli smo kaj se je zgodilo s Primorsko katera je bila en up in ena svetla točka za celotno Slovenijo. Eden od klubov katerega bi pohvalil je Helios Suns, kateri ima ogromno šolo košarke in jim je uspelo pripeljati veliko košarkarjev do članske ekipe. Mislim da bi morali tudi ostali klubi več investirati v mlajše selekcije in da poskusijo proizvesti lastne igralce. Pozneje pa jih lahko vključiš v člansko ekipo z 2-3 izkušenimi tujci da se od njih učijo.

Nam lahko poveš še kakšno anekdoto, ki ti je ostala v spominu?

Iz prtljažnika do NBA. Zdaj že davne 2009 ko sem igral za Laško smo ene zimske noči po treningu iz dvorane Tri Ljilje šli do hotela Hum na večerjo. Pribljižno 2km. Da fantje nebi zmrzovali in hodili sem jih jaz peljal do hotela. Zraven mene je bil Alen Omić, zadaj Jaka Brodnik, Mitja Nikolić in Simo Atanacković. Čez njih se je vrgel mlajši brat Aleksej Nikolić. Tudi še Jusuf Nurkić je hotel z nami. Gleda na to da smo bili polni smo ga dali v prtljažnik.