Sledite nam na:

  • Intervju s Filip Stepišnikom

    1. Kako se je vse skupaj začelo? Kdo te je navdušil za tovrsten posel? Koliko časa se s tem že ukvarjaš?

    Pravzaprav sem že celo življenje športnik. Za šport me je najbolj navdušil oče, ki je bil tudi košarkaš. Kot otrok sem najprej treniral nogomet potem pri dvanajstih letih presedlal na košarko v kateri sem vztrajal do osemnajstega leta. 1. V tem času sem treniral pod vodstvom številnih trenerjev. V Helios Domžalah npr. pri Radetu Trifunoviču, v Slovanu pri Miru Aliloviću ter Nejcu Višnikarju. Zanimivo, s slednjim sva sodelavca zadnja tri leta in pol pri KK Ilirija. Srednjo šolo sem obiskoval na Gimnaziji Šentvid-športni oddelek, nato pa sem se vpisal na Fakulteto za šport, smer kineziologinja. V času študija sicer nisem imel natančne vizije kaj si želim v življenju početi, le da bo nekaj v povezavi s športom(smeh). Kaj si želim početi sem ugotovil v tretjem letniku, v okviru obvezne prakse. Takrat sem to opravljal v košarkarskem klubu Helios Domžale kot kondicijski trener pod mentorstvom Jureta Štrebuclja. Ob tej priliki bi se zahvalil g. Boštjanu Dobrovoljcu in g.Ladu Gorjanu, ki sta mi omogočila to delo. Zdaj pa se s tem ukvarjam že sedem let.

    2. Imaš kakšen svoj slog katerega se držiš pri pripravi košarkarjev? Kaj po tvojem mnenju pomeni fizično pripravljen košarkar?

    Težko rečem, da imam določen slog. Rad preizkusim nove stvari in na podlagi lastnih izkušenj ugotovim kaj deluje in kaj ne. Poleg tega veliko berem knjige, strokovne članke, izmenjujem mnenja z drugimi trenerji, poslušam podcaste itd. Nato pa nekako združujem teorijo s prakso. Moj slog je, da je treba slediti novitetam, novim znanjem, kjer pa smo lahko uspešni le takrat kadar smo stalno aktivni na področju izobraževanja.

    Fizično pripravljen košarkar pomeni, da uspešno premaguje obremenitve na treningih in tekmah ter ostaja zdrav. Le na tak način namreč lahko napreduje in pokaže kaj zna, hkrati pa je na voljo trenerju in ekipi. Za to pa so pomembne različne sposobnosti košarkarja. Poleg klasične moči je tu še sposobnost uspešnega zaustavljanja, sprejemanja sil pri poskokih, spremembah smeri, pospeševanjih itd. Skratka, da športnik premaguje tovrstne napore učinkovito - gibalno dovršeno, hkrati pa porablja čim manj energije(je vzdržljiv) vodi do fizično pripravljenega košarkarja, ki bo imel manjšo težnjo k poškodbam. Na tem mestu bi tudi izpostavil, da je izjemno pomembno kako so sestavljeni košarkarski treningi. Primerne obremenitve v tem segmentu so za moje mišljenje celo ključni faktor, da športnik ostane zdrav. Če pomislimo logično, je normalno, da se največ časa na treningu posveti sami košarki. Poleg spremljanja obremenitve igralcev ter pomoči, da športnik ostane zdrav, pa je nase delo usmerjeno tudi k napredku. Predvsem, da so hitrejši, močnejši, agilnejši - z eno besedo eksplozivnejši, kar za moje pojme dela razliko med bolj in manj uspešnimi košarkaši.

    Fizično pripravljen košarkar pomeni, da uspešno premaguje obremenitve na tekmah. Torej, to ni le moč. Tu je še vzdržljivost, sposobnost zaustavljanja, sprejemanja sil pri poskokih, spremembah smeri, pospeševanjih itd. Skratka, da premaguje tovrstne napore brez poškodb.

    Je pa na prvem mestu gotovo najbolj pomembno, da je košarkar zdrav. Na drugem mestu pa ta njegov napredek, da je iz meseca v mesec in iz leta v leto boljši.

    3. Ključna načela, ki se jih moramo držati v pripravljalnem obdobju?(pred ekipnimi treningi)

    Kot prvo je tudi tukaj sigurno saniranje starih poškodb in odpravljanje nekih deficitov v gibanju. Na drugem mestu pa prilagajanje na vse košarkarske gibe in obremenitve, ki se nahajajo v igri. Vsi vemo, da so ekipne priprave običajno dosti naporne zato mora biti športnik že pripravljen na tovrstne obremenitve, da ne bi prišlo do kakšne poškodbe. Vsako sezono pa ga želimo pripraviti močnejšega, hitrejšega in bolj eksplozivnega.

    Treningi v pripravljalnem obdobju (pred ekipnimi pripravami) so torej na grobo sestavljeni iz treninga moči, tistega “movement dela” kjer mislim na razvoj skočnosti, agilnosti ter pospeševanja - sprintov”, kot tudi nekaj vzdržljivostnega dela. Slednji zadevi dajem sicer najmanj poudarka, saj menim da je najboljši razvoj vzdržljivosti samo igranje košarke, katero pa pričakujem, da športniki izvajajo tudi v tem pripravljalnem obdobju. Je pa res da absolutno v manjšem obsegu kot med sezono!

    S temi tremi segmenti na eni strani pravzaprav nadgrajujemo sposobnosti športnika obenem pa izvajamo preventivo.

    4. Naravno najboljši(najbolj talentiran) atlet s komur si imel opravka?

    Zelo težko rečem kdo je najboljši atlet. To je tudi težko definirati. Za moje pojme je dober atlet tisti, ki lahko te svoje sposobnosti izkorišča med igro. Torej tukaj lahko govorimo o Luki Dončiču, kot odličnem zaustavljalcu(deceleratorju). Lahko pa govorimo o Westbrooku, kot dobrem pospeševalcu. V kolikor že moram nekoga omeniti, bi tu omenil Larry D. Williamsa, ki je pred leti igral na Iliriji. Med slovenskimi košarkarji bi, kot skočnega izpostavil Tevža Ružiča. Od mlajših košarkarjev pa se mi zdi v tem trenutku atletsko najbolj talentiran Luka Ščuka, ki trenutno igra za Cedevito Olimpijo.

    5. V košarki pogosto slišimo da je »najhujša« poškodba, strgana Ahilova tetiva. S kakšnimi poškodbami prihajajo k tebi športniki?

    Zelo pogosto zadnja leta slišimo iz NBA, da prihaja do poškodb Ahilove tetive. Tudi pri kolenskem sklepu so strgane prednje križne vezi zelo pogost pojav. Težko bi sicer govoril katera je najhujša poškodba, sta pa ti dve poškodbi sigurno eni hujših, če gledam iz vidika dolžine rehabilitacije pri uspešnem vračanju nazaj na parket. Težko rečem zakaj tako pogosto prihaja do teh poškodb, sploh pri mladih. Najbrž je to zaradi spremembe načina življenja iz desetletja v desetletje. Tudi, ko govorim s starejšimi strokovnjaki izpostavljajo, da včasih ni bilo toliko poškodb. Kljub temu, da treniramo ravno toliko kot včasih, je tisti drug del življena, ki ni direktno povezan s košarko, precej drugačen. Vsi ogromno sedimo in ogromno časa preživimo na naših mobilnih in računalniških napravah, kar sigurno ni dobro za naše telo. Zdi se mi, da se v šolah zahteva več kot se je včasih in so otroci še dodatno pod stresom. Ko pa govorimo o otrocih se mi zdi, da delamo tu največje napake. Mi smo svoje otroštvo preživeli zunaj. Se žogali, plezali po drevesih, padali in s tem smo dobili to osnovno motoriko, katere pozneje ne moreš razviti do te mere kot otrok. Ob tem bi pohvalil še dobro delo Samota Masleše in njegovega GSMP(genius safe motor program), ki pomaga otrokom pri njegovem športnem razvoju. No nekaj podobnega pripravljamo tudi na KZS za mlade košarkarje. Program bo definitivno korak naprej pri razvoju mladih športnikov in športnic. Zdaj pa, da se še navežem na košarkarske poškodbe in rehabilitacijo po temu. Najhujša poškodba katero sem obravnaval je bila poškodba kolena Rade Rodiča, ki je bila res grozna. Podrobnosti o tej poškodbi ne bi razlagal. Največ športnikov prihaja k meni s poškodbo skakalnega kolena. Pri tej poškodbi sem pomagal res že številnim športnikom. Ne samo košarkarjem, jasno je pa ta poškodba bolj prisotna v košarki. Sem pa tukaj imel že vrsto primerov, od takih kjer je bilo potrebno treninge prav prekiniti in tudi take kjer so športniki lahko nadaljevali s treningi in obenem še sanirali poškodbo. Tako, da če bi moral sam sebe oceniti bi rekel da sem za tovrstne poškodbe še najbolj usposobljen.

    6. Se ti zdi, da so pri športnikih katere treniraš opazne kakšne spremembe v zadnjem letu, kot posledica Covid-19?

    Ja, definitivno so opazne spremembe. Izpostavil bi predvsem psihološke. Na primer letos, ko se je v drugi ligi že tretjič začela sezona je opazno, da igralci hitreje negativno reagirajo in so bolj razdražljivi. To seveda vpliva tudi na igro.

    Fizične spremembe pa so predvsem očitne zaradi pomanjkanja treninga. Tukaj me ne skrbi tako zelo za starejše marveč bolj za mlade športnike. Za njih je dosti bolj pomembno, da so v nekem kontinuiranem trenažnem procesu. Dolgoročno si lahko samo predstavljamo kakšen vpliv bo to imelo na naše na naše mlade košarkarje v prihodnosti.

    7. Kdo v Sloveniji se sploh še ukvarja s fizično pripravo športnikov in kdo vam je konkurenca?

    V Sloveniji je veliko dobrih kondicijskih trenerjev in najbrž še sam ne poznam vseh, sploh glede na to, da ne delamo vsi v istih športih. Bi pa izpostaviti Jureta Drakslarja, ki je tudi trener euroligaša, Roberta Simoniča iz Celja, brata Predanić in Srdjana Djordjevića ki izhajajo iz atletike. Tu je še Vigor na čelu z Matejem Hočevarjem. Seveda pa ne smem pozabiti vseh delavcev v našem 2A Sportslab, ki opravljajo fantastično delo.

    8. Trenutno pripravljate tudi Slovensko reprezentanco v košarki 3x3, ki se bo v kratkem potegovala za nastop na OI v Tokiju. Nam lahko poveste kako potekajo njihovi treningi?

    Ti treningi potekajo na zelo podoben način kot z ostalimi košarkarji, vsaj kar se tiče fizične priprave. Zaradi manjšega igrišča (polovica košarkarskega igrišča) se igra 3x3 razlikuje po temu, da so pretečene razdalje krajše, je pa zato bolj energetsko potratna igra. Poskoki, spremembe smeri v zgoščenem prostoru, veliko več je tudi kontaktne igre zato tu pride še toliko bolj v ospredje sama surova moč posameznika.

    Na podlagi meritev, ki sva jih opravila z Anžetom Zdolškom na začetku pripravljalnega obdobja, se je pripravil štiri mesečni plan dela, ki jim bo pomagal na kvalifikacijskih turnirjih in nenazadnje upajmo, da tudi na Olimpijskih igrah.

    Omenil bi še, da letos predvidoma junija izide knjiga o košarki 3x3, avtorja Luke Snoja, ki bo gotovo pomemben pripomoček pri pripravi košarkarja 3x3.

    9. Kot trener za telesno pripravo sodeluješ tudi v Slovenski košarkarski reprezentanci. Kaj ti pomeni delo za izbrano vrsto?

    Kot kondicijski trener delam z reprezentanco zdaj že šesto leto. V preteklosti sem delal z žensko reprezentanco U18 in U20 ter moško U18 in člansko B reprezentanco. Menim da je biti član slovenske državne reprezentance pravzaprav največ, kar lahko dosežeš v našem prostoru. Tako, da mi delo v katerikoli selekciji reprezentance jasno veliko pomeni. Želim pomagati Slovenskim športnikom, da bodo čim bolj uspešni in to me tudi motivira. Želim jim pomagati, da pridejo do najboljših možnih rezultatov. Obenem pa si želim, da bi jih moja znanja in izkušnje večno spremljali.

    10. Kaj je tvoja misija? Kje se vidiš čez 5-10 let?

    Direktno, moj cilj je biti nekoč kondicijski trener v euroligaški ekipi. Zavedam se, da je tu potrebno še veliko dela, strpnosti in seveda tudi kančka sreče. Verjamem pa, da če vlagaš svoj prosti čas in trud v delo, da se ta slej ko prej obrestuje. Nekaj prilik za delo v tujini je sicer že bilo ampak se mi zdi, da to še niso tiste prave. Vrhunski šport pa me zanima predvsem zaradi tega, ker sem si že kot košarkar v mladih letih želel biti profesionalni košarkaš na najvišjem nivoju (kot so tudi sanje marsikaterega najstnika). Takrat nisem bil temu blizu, verjamem pa da lahko do tega nivoja pridem kot kondicijski trener. Težko rečem, kje se vidim čez 5-10 let. Vem pa točno kaj je moj cilj. Želim si postati vrhunski individualni trener za telesno pripravo. Cilj je do neke mere že izpolnjen, ker trenutno že delam z vrhunskim športnikom. Govorim o Žanu Marku Šišku, zdaj že prijatelju s katerim delam praktično skoraj od samega »začetka«. Skupaj trenirava vsako poletje zadnje štiri leta in resnično sem ponosen na njegove rezultate in na njegov napredek.

    11. Anekdota?

    Anekdota je iz prvega leto, ko sem bil na Iliriji. To je bila tista Ilirija, ki je po dolgem času spet igrala v prvi ligi, trener pa je bil Saša Dončić. V ponedeljek dopoldan smo imeli samo fitnes trening. Po končanem treningu se vozim proti domu, po telefonu pa govorim s Sašo Dončićem. Ustavim se na semaforju, za mano pripelje policijski avto(nisem ga videl). Jaz še naprej govorim po telefonu nato pa policaji vklopijo lučke in jaz ustavim na odstavnem pasu. To je bilo tisti leto(2017), ko smo Slovenci postali evropski prvaki v košarki. Saša je bil takrat znan kot komentator in po njegovih vložkih na televiziji. Raznih zanimivih komentarjih, raztrganih majicah in tako dalje. Takrat je Saša vsem prirasel k srcu. Očitno je tudi temu policaju. Ko sem mu objasnjeval, da sem govoril po telefonu s Sašo Dončićem, ki me je spraševal kako je šlo na treningu, je rekel, da iz tega razloga naj mi bo in mi ne do dal kazni.

    Objavljeno v Intervjuji

Sledite nam na: